Zmanjšano delovanje ščitnice: simptomi in zdravljenje

Kaj je zmanjšano delovanje ščitnice

Ščitnica je majhna žleza na sprednji strani vratu, ki izloča hormone, s katerimi telo uravnava presnovo, telesno temperaturo, delovanje srca, prebavo in razpoloženje. Njeno delovanje nadzoruje možganski privesek, ki izloča hormon TSH, ta pa ščitnico spodbuja k izločanju.

O zmanjšanem delovanju govorimo, kadar ščitnica ne izloča dovolj hormonov za potrebe telesa. Stanje se najpogosteje razvija postopoma, mesece ali leta, zato bolniki spremembo pogosto pripišejo starosti, obremenitvam ali letnemu času.

Ločimo dve obliki. Pri izraženi obliki so ščitnični hormoni znižani, TSH pa zvišan. Pri subklinični obliki je zvišan le TSH, hormoni pa so še znotraj mej, ki jih navaja laboratorij. Ali je v takem primeru zdravljenje potrebno, presodi zdravnik glede na starost, simptome, izvide protiteles in druga bolezenska stanja, saj odstopajoča vrednost sama po sebi še ne pomeni bolezni.

Diagnoza se postavi na podlagi krvnih preiskav in ne na podlagi simptomov, ker se težave prekrivajo s številnimi drugimi stanji. Prav zato tega stanja ni mogoče niti potrditi niti spremljati brez laboratorija.

Značilni simptomi

Težave so raznolike in redko nastopijo vse hkrati. Najpogosteje bolniki navajajo vztrajno utrujenost in pomanjkanje energije, občutek zebe tudi v topli sobi, počasnejše razmišljanje, slabšo zbranost in pozabljivost.

Pogosto se pridružijo suha in groba koža, lomljivi nohti, redčenje las, zaprtje, otekanje vek in obraza, hripav ali globlji glas, bolečine in krči v mišicah, okorelost sklepov ter počasnejši srčni utrip. Telesna teža se lahko poveča kljub nespremenjeni prehrani, ker se presnova upočasni.

Pri ženskah so možne močnejše ali neredne menstruacije in težave z zanositvijo. Pri starejših se stanje pogosto kaže manj tipično, včasih predvsem kot upad zmogljivosti, potrtost ali zmedenost, kar zlahka pripišemo staranju.

Nobeden od naštetih znakov ni značilen samo za ščitnico. Enake težave povzročajo tudi slabokrvnost, pomanjkanje železa ali vitamina B12, motnje spanja, depresija, kronične okužbe in neželeni učinki zdravil. Namen preiskave je prav to, da med temi možnostmi loči, in ne, da potrdi domnevo, ki je nastala po branju seznama simptomov na spletu.

Najpogostejši vzroki

V okoljih z zadostnim vnosom joda je najpogostejši vzrok kronično avtoimunsko vnetje ščitnice, pri katerem imunski sistem postopno okvarja žlezno tkivo. Pri delu bolnikov so v krvi prisotna značilna protitelesa, bolezen pa se pogosteje pojavlja pri ženskah in v družinah, kjer so avtoimunske bolezni že znane.

Drugi pogosti vzroki so posledica zdravljenja: odstranitev ščitnice ali njenega dela, zdravljenje z radioaktivnim jodom in obsevanje vratu. Delovanje ščitnice lahko zmanjšajo tudi nekatera zdravila, med njimi litij in amiodaron, zato je seznam vseh zdravil in dopolnil, ki jih jemljete, pomemben del obravnave.

Prehodno zmanjšano delovanje se lahko pojavi po vnetju ščitnice, tudi v obdobju po porodu, in se pri delu žensk sčasoma popravi. Redkeje je vzrok v možganskem privesku, ki ščitnice ne spodbuja dovolj, ali pa gre za prirojeno motnjo, ki jo odkrijejo že pri novorojenčkih.

Vzroka ni mogoče določiti iz simptomov. Zdravnik ga opredeli z izvidi, po potrebi z določitvijo protiteles in z ultrazvokom vratu, od tega pa je odvisno, ali bo zdravljenje trajno ali začasno.

Kaj lahko naredite sami

Sami lahko poskrbite za tisto, kar zdravljenje podpira, ne more pa ga nadomestiti. Redno spanje, zmerna telesna dejavnost, uravnotežena prehrana in opustitev kajenja izboljšajo splošno počutje in olajšajo presojo, kateri simptomi so res posledica ščitnice.

Če vam je zdravnik zdravilo že predpisal, je najpomembneje, da ga jemljete dosledno in vsak dan enako. Način jemanja ter razmik do obroka in do drugih zdravil določi zdravnik, podrobnosti pa so navedene v navodilu za uporabo, ki je priloženo zdravilu. Nekatera zdravila in prehranska dopolnila, na primer pripravki z železom ali kalcijem, lahko vplivajo na prevzem učinkovine, zato o vsem, kar jemljete, obvestite zdravnika ali farmacevta.

Odmerka nikoli ne spreminjajte in zdravila ne opuščajte na svojo roko, tudi če se počutje izboljša ali če telesna teža zaniha. Prav tako ni smiselno naročati laboratorijskih preiskav na lastno pest in izvidov razlagati brez zdravnika.

Posebna previdnost velja za dopolnila z jodom in za izdelke, ki obljubljajo podporo ščitnici. Pri avtoimunski bolezni lahko dodaten jod škodi, sestava takih izdelkov pa ni vedno preverljiva.

Kaj je na voljo brez recepta

Za zdravljenje zmanjšanega delovanja ščitnice ni izdelka iz proste prodaje. Nadomestno zdravljenje s ščitničnim hormonom se izdaja izključno na recept, zdravnik pa ga uvede in prilagaja glede na izvide. Informativni opis ene od pogosteje predpisanih učinkovin je na strani /zdravila/euthyrox/.

Brez recepta lahko blažite posamezne posledice, ne pa vzroka. Pri suhi koži pomagajo vlažilni pripravki, pri zaprtju zadosten vnos tekočine, prehranske vlaknine in gibanje, pri občutku mraza pa preprosti ukrepi, kot je primerna obleka. Če se zaprtje ali suha koža kljub temu ne izboljšata, to sodi v pogovor z zdravnikom in ne v zamenjavo izdelkov.

Prehranska dopolnila z jodom, selenom ali zelišči niso zdravljenje in jih ni pametno uvajati brez posveta, saj lahko vplivajo na izvide ali na potek bolezni.

Ali je posamezen izdelek zdravilo, na kakšen način se izdaja in kaj vsebuje, lahko preverite v lekarni ali v Centralni bazi zdravil. Farmacevt je pri tem najbližja strokovna pomoč, kadar niste prepričani, ali izdelek sodi k vaši terapiji.

Kdaj je potreben pregled pri zdravniku in katere preiskave

Pregled pri osebnem zdravniku je potreben ob prvem sumu na bolezen, ob poslabšanju ali pojavu novih težav ter vedno, kadar bi bilo treba spremeniti odmerek. Osnovna preiskava je določitev TSH, po presoji zdravnika sledijo določitev prostega tiroksina in protiteles, ob tipni zatrdlini na vratu pa ultrazvok.

Izvide je treba brati skupaj z referenčnimi mejami laboratorija, ki je preiskavo opravil, in v povezavi s starostjo, drugimi boleznimi in zdravili. Ena sama vrednost pogosto ne zadošča za odločitev, zato zdravnik preiskavo praviloma ponovi.

Nadaljevanje že uvedenega in stabilnega zdravljenja je nekaj drugega kot prva uvedba. Kadar je zdravilo uvedel zdravnik, je odmerek dalj časa nespremenjen, izvidi so sveži in novih težav ni, gre za oceno obstoječe terapije; kako je to urejeno, je opisano na strani /erecept/. Kadar izvidov ni, kadar so zastareli ali kadar so se pojavile nove težave, tega ni mogoče nadomestiti z izpolnjenim vprašalnikom.

Ne ponujamo videoklica, telefonskega posveta niti klepeta v živo, zato prve obravnave in kliničnega pregleda po tej poti ni mogoče opraviti.

Rdeče zastavice: kdaj je pomoč nujna

Nekateri znaki zahtevajo obravnavo brez odlašanja in v teh primerih ne naročajte ničesar po spletu.

Nujna pomoč je potrebna ob motnjah zavesti, izraziti zaspanosti, zmedenosti, podhladitvi ter počasnem in plitvem dihanju, zlasti pri starejši osebi z znano boleznijo ščitnice. Takšna slika je lahko znak hudega poslabšanja, ki se zdravi v bolnišnici.

Brez odlašanja se oglasite tudi ob bolečini v prsnem košu, izrazitem razbijanju srca, nepravilnem utripu ali oteženem dihanju, saj gre lahko za previsok odmerek nadomestnega hormona ali za srčno obolenje.

Hitro rastoča zatrdlina na vratu, trajna hripavost, težave pri požiranju ali občutek dušenja zahtevajo pregled, ker jih je treba pojasniti neodvisno od delovanja ščitnice.

Posebno pozornost zahteva nosečnost ali načrtovanje nosečnosti pri bolnici z boleznijo ščitnice, ker se potrebe po hormonu spremenijo in je nadzor pogostejši.

Ob hudi potrtosti ali mislih o samopoškodbi poiščite pomoč pri osebnem zdravniku ali dežurni službi, ob nujnem stanju pa pokličite 112.

Preventiva in dolgoročno spremljanje

Zmanjšanega delovanja ščitnice praviloma ni mogoče preprečiti, ker gre najpogosteje za avtoimunski proces. Smiselno pa je zgodnje odkrivanje pri tistih z večjim tveganjem: pri sorodnikih bolnikov z boleznimi ščitnice, po operaciji ali obsevanju vratu, po zdravljenju z radioaktivnim jodom, pri drugih avtoimunskih boleznih in po porodu.

Vnos joda naj bo zadosten, a ne pretiran. V Sloveniji je jodiranje soli javnozdravstveni ukrep, zato dodatni pripravki z jodom pri večini ljudi niso potrebni in so brez posveta lahko škodljivi.

Kdor se že zdravi, naj se drži dogovorjenih kontrol, tudi kadar se počuti dobro. Vrednosti se lahko spremenijo ob nihanju telesne teže, med nosečnostjo, ob uvedbi novih zdravil ali dopolnil in s starostjo, zato je občasno preverjanje del zdravljenja in ne formalnost.

Koristno je voditi preprost zapis: katero zdravilo in kakšno jakost jemljete, od kdaj, kdaj je bila zadnja kontrola in kakšni so bili izvidi. Ta zapis olajša vsak nadaljnji pogovor z zdravnikom in zmanjša možnost napake pri odmerku.